Astaksantin se je v dveh in-vitro poskusih izkazal kot najmočnejši trenutno znani antioksidant.

 

V prvem poskusu  se je izkazalo, da je astaksantin pri odstranjevanju singletnega kisika 550-krat učinkovitejši antioksidant od vitamina E, za katerega sicer velja, da je eden močnejših antioksidantov (Shimidzu et al., 1996).

 

Druga študija je bila opravljena na univerzi Creighton, kjer so antioksidantom merili sposobnost lovljenja prostih kisikovih radikalov. Rezultati so pokazali, da je naravni astaksantin 14 do 60 krat močnejši od ostalih v poskus vključenih antioksidantov (Bagchi, 2001).

 

Naravni astaksant

• 14,3 x močnejši od vitamina E
• 17,9 x močnejši od izvlečka lubja bora pinije Pinus maritima
• 20,9 x močnejši od sintetičnega astaksantina
• 53,7 x močnejši od Beta karotena
• 64,9 x močnejši od vitamina C

Številni antioksidanti in celo karotenoidi, ki so bližnji sorodniki naravnega astaksanatina (npr. beta karoten in likopen), ne morejo prehajati hematoencefalne bariere, zaradi česar ne morejo prodreti do možganov, oči in centralnega živčnega sistema, medtem ko astaksantin to sposobnost ima!

 

Prav sposobnost prodiranja do vseh organov v telesu je ključnega pomena za učinkovitost antioksidantov, saj se znanstveniki v zadnjem času nagibajo k trditvam, da bolezni ter poškodbe oči in osrednjega živčnega sistema povzročajo povečano tvorjenje in prisotnost singletnega kisika in drugih prostih radikalov (superoksida, hidroksila, vodikovega peroksida itd.) ali pa zmanjšano sposobnost odstranjevanja prostih radikalov. Med temi boleznimi so starostno pogojena degeneracija rumene pege (glavni vzrok slepote v ZDA), zapora mrežničnih arterij in ven, glavkom, diabetična retinopatija ter poškodbe, ki so posledica udarcev in vnetij.

 

Antioksidant, ki lahko preide hematoencefalno in hematoretinalno bariero ter prodre v notranjost očesa, lahko zavaruje oko pred temi poškodbami.

 

Čeprav astaksantin v očeh običajno ni prisoten, je dr. Mark Tso prvi dokazal, da lahko prehaja hematoencefalno in hematoretinalno bariero. Podganam je s hrano dajal astaksanatin in ga potem našel v njihovih očeh. V nadaljnjih poskusih je dokazal, da astaksantin varuje oči pred poškodbami fotoreceptorskih celic, ganglijskih celic in nevronov, ki jih povzroča svetloba ter poškodbami, ki so posledica vnetij (Tso et al, 1996).