Prosti radikali so skrajno nestabilne molekule, pripravljene na reakcijo s čimerkoli. V telesu se tvorijo, ko se kisik veže s kompleksnimi presnovnimi molekulami. Takšno reakcijo imenujemo oksidacija. Ko se oksidacijski proces začne, lahko povzroči verižno reakcijo, v kateri nastane še več prostih radikalov.

Med oksidacijo se s človeškim telesom dogaja podobno kot s kovino, ki rjavi (oksidira). Če kovino prebarvamo z zaščitno barvo, lahko preprečimo rjavenje. Enako lahko z uporabo antioksidantov preprečimo oksidacijo tudi v človeškem telesu. Antioksidanti se namreč vežejo s prostimi radikali, ki nastanejo z oksidacijo, in jih tako onesposobijo.

Verjetno vsi poznamo poskus z jabolkom, ki ga prerežemo na dve polovici. Eno pokapljamo z limoninim sokom, druge pa ne. Prva polovica zelo počasi oksidira ali pa sploh ne, druga pa hitro potemni in začne propadati tako rekoč pred našimi očmi. Antioksidanti, ki jih vsebuje limona (vitamni C in flavonoidi), še zdaleč niso tako močni kot naravni astaksantin, a so vseeno dovolj močni, da obvarujejo jabolko pred oksidacijo.

Proces oksidacije, ki ga lahko opazujemo na primeru jabolka, se dogaja tudi v naših telesih, če prostim radikalom dopustimo delovanje. Oksidacija in škoda, ki jo povzročajo prosti radikali, sta vidni tako na naši koži kot tudi v notranjosti naših teles. Prosti radikali povzročajo staranje naše kože (gube, brazde, suha koža), lahko pa povzročijo tudi kožnega raka. Izguba mišičnega tonusa je prav tako posledica delovanja prostih radikalov, kar je najbolj očitno opazno v procesu staranja.

V notranjosti našega telesa prosti radikali škodujejo tkivu in lahko negativno vplivajo na naš imunski sistem. Slabijo in uničujejo celice in DNK v njih. Znanstveniki so prepričani, da so poškodbe na DNK glavni sestavni del procesa staranja. Če je DNK poškodovana, celice ne delujejo normalno, kar lahko pripelje do težav ali bolezni. Poškodovano DNK je sicer mogoče popraviti, a včasih to ne uspe – v najslabšem primeru lahko pride do nastanka rakavih celic. Včasih naš imunski sistem zazna in odstrani rakave celice, vendar se je bolje izogniti tej zadnji obrambni črti in preprečiti škodo na DNK. Antioksidanti lahko pomagajo pri nevtralizaciji prostih radikalov in preprečijo poškodbe na celicah, še preden se te začnejo pojavljati.

Zaradi svoje sposobnosti nevtralizacije prostih radikalov lahko antioksidanti pomagajo pri upočasnjevanju procesa staranja. Pred nedavnim so na Washingtonski univerzi izvedli zelo zanimivo raziskavo. Miši so genetsko spremenili tako, da so vgradili antioksidant v mitohondrije njihovih celic. Te miši so živele 20 % dlje kot kontrolna skupina, imele pa so tudi manj težav z boleznimi srca in sivo mreno, kar pomeni, da so bile biološko mlajše. To je do zdaj najtrdnejši dokaz, da antioksidanti upočasnjujejo staranje (Carper, J, 2005).

Veliko prostih radikalov nastaja, kadar smo pod stresom. Ni dvoma, da smo ljudje v 21. stoletju veliko bolj izpostavljeni stresu kot pred stotimi leti. Zato količina antioksidantov, ki jih proizvedejo naša telesa, skupaj s tistimi, ki jih zaužijemo ob zdravi prehrani, ne zadostuje za obrambo telesa pred razdejanjem, ki ga pri večini ljudi povzročajo prosti radikali. Večina prehranskih strokovnjakov zato svetuje, da v našo prehrano vnesemo dodatne antioksidante, ki so nam v pomoč pri obvladovanju hitrega življenjskega tempa.

Onesnaženost našega okolja je naslednji razlog za vse večje količine prostih radikalov. Velikanske količine prostih radikalov so prisotne v kemikalijah, izpušnih plinih, dimu in celo v hrani, pripravljeni na žaru. Celo predelana hrana, ki vsebuje nenaravno pridobljene dodatke, je novi vir prostih radikalov.

Tudi izpostavljenost soncu prispeva svoj delež. Danes je ultravijolično sevanje zaradi tanjše ozonske plasti močnejše kot nekdaj. Sončni žarki lahko v koži sprožijo nastajanje velikih količin prostih radikalov, ki lahko vodijo v nastanek kožnega raka. Obolevanje za kožnim rakom v svetu strmo narašča, kar je neposredno povezano s prostimi radikali, ki jih povzroča izpostavljenost ultravijoličnemu sevanju (Ames in Shigenaga, 1992, 1993; Harman, 1981; Esterbauer et al., 1992).

Še eden od pogostih vzrokov za pospešeno nastajanje prostih radikalov je intenzivna telesna vadba, ki jo izvajajo športniki, pa tudi rekreativci. Enako velja tudi za naporno fizično delo. Do tega prihaja zato, ker telo za energijo, ki jo potrebuje, »pokuri« več goriva (Dekkers, 1996; Witt, 1992; Goldfarb, 1999). Vsakdo, ki veliko telovadi ali fizično dela, zlasti zunaj na soncu, proizvaja toliko prostih radikalov, da mora svojo prehrano dopolniti z dodatno količino antioksidantov. Številni športniki prisegajo, da čutijo razliko, kadar jemljejo močna dopolnila k prehrani, ki vsebujejo antioksidante. Intenzivneje in dlje lahko vadijo, po vadbi hitreje okrevajo in dosegajo boljše rezultate. Podrobneje bomo ta pojav obravnavali v nadaljevanju.

Glede na spremembe v načinu življenja, si tako tudi z najboljšo prehrano ne moremo zagotoviti dovolj antioksidantov, ki bi nas obvarovali pred prostimi radikali, ki jih povzročajo stres, onesnaževanje okolja in izpostavljenost ultravijoličnim žarkom, zato je dopolnitev prehrane z antioksidanti praktično nujna za zagotavljanje dobrega zdravja.

Poznamo več vrst antioksidantov. To so lahko encimi, vitamini, pa tudi fitohranila, kot so karotenoidi. Raziskave, opravljene v zadnjem času, so pokazale, da imajo različne vrste hrane antioksidacijske sposobnosti, kar se vse pogosteje omenja pri oglaševanju prehrambnih izdelkov. V zadnjih letih kot antioksidante tržijo borovnice, špinačo in pomaranče, slišimo pa tudi, da so antioksidanti tudi kava, čaj in celo pivo. Komu naj verjamemo?

Resnici na ljubo imajo vsi ti proizvodi nekatere antioksidacijske sposobnosti. A premisliti velja o dvojem. Prvi faktor je zagotovo antioksidacijska moč. Če želite učinkovito odstraniti proste radikale, lahko pojeste neznanske količine hrane, ki vsebuje majhne količine antioksidantov, ali pa zaužijete koncentrirani dodatek k prehrani v obliki tablete z veliko antioksidacijsko sposobnostjo.

Druga stvar, na katero moramo biti pozorni, je nekoliko v protislovju s prvo: ker imajo antioksidanti sinergijski učinek, je najbolje, če jih jemljemo skupaj z drugimi antioksidanti. Skupni učinek dveh ali treh antioksidantov je torej večji kot če bi sešteli učinek vsakega posebej. Zato bi morala biti naša prehrana pestra, zaužiti bi morali najmanj 5–9 različnih obrokov sadja in zelenjave dnevno.